Potonike so prastar rod, ki je danes razširjen po vsem svetu. Uvrščamo jih v samostojno družino, čeprav so jih nedolgo nazaj prištevali k zlatoličnicam. Sodijo med najstarejše okrasne rastline. Človek jih je že od nekdaj prinašal iz narave v svoje bivalno okolje. Divje primerke, ki zacvetijo v maju in juniju ter se ponašajo z največjimi cvetovi v slovenski flori, najdemo še danes na gozdnih jasah in gorah Krasa. Z izborom najlepših primerkov v naravi, ki so jih vrtnarji pričeli dodatno žlahtniti, so nastali kultivarji oziroma sorte.
Potonike so odlična izbira za priložnostne vrtnarje, ki jim sodoben tempo življenja ne omogoča resnejšega ukvarjanja z rastlinami. Zanimive so predvsem zato, ker nas z relativno majhnim vloženenim trudom nagradijo z zdravo in bogato rastjo, zlasti atraktivnimi spomladanskimi poganjki, sijočimi listi in bujnim cvetenjem. Nekoč zelo priljubljene in cenjene, danes ponovno doživljajo razcvet. Razlog je zagotovo v njihovi veliki prilagodljivosti različnim podnebnim razmeram ter pestri izbiri vrst in sort.
Gre za trajnice, za katere je značilno, da nimajo olesenelih nadzemnih delov, ampak samo zelnata cvetna stebla in liste, ki zgodaj v jeseni pričnejo rumeneti in veneti ter jih je priporočljivo odstraniti. Ta čas je tudi najprimernejši za presajanje in delitev. V zimskem času vsa aktivnost pri potoniki poteka pod zemljo, kjer se čvrste korenine razraščajo tudi do pol metra globoko in pripravljajo očesa za naslednjo sezono. Zaradi odebeljenih, s hranili nabitih korenin, jih prej kot suša prizadene prevelika vlažnost tal. Sicer pa potonike odlikuje izredna dolgoživost, nezahtevnost in dobro uspevanje na istem rastišču več desetletij. Za obilnejše cvetenje zadostuje že občasen dodatek zrelega komposta. Zalivanja ne potrebujejo, z izjemo dalj časa trajajočih sušnih obdobij. Botanične zelnate potonike lahko razmnožujemo s semenom ali z delitvijo. Vse požlahtnjene sorte pa samo z delitvijo, saj so le-te najpogosteje sterilne. Zelnate botanične potonike, ki rastejo blizu skupaj, se rade skrižajo in potomci marsikdaj niso več prave vrste, ampak medvrstni križanci.
Za lesnate potonike, tako botanične vrste kot požlahtnjene sorte, je značilno, da so nadzemni deli oleseneli in jih tako uvrščamo med grmovnice in ne med trajnice. Tudi za to skupino velja, da se botanične vrste razmnožujejo v naravi ali v vrtni kulturi s semenom in potomci ohranijo vse lastnosti staršev, v kolikor se ne oprašijo s pelodom druge vrste. Vzgojene sorte lesnatih potonik razmnožujemo s cepljenjem, s potaknjenci ali z grebenicami. Tukaj so potrebne izkušnje, saj je to delo zahtevno in običajno prepuščeno žlahtniteljem. Ker pa tudi požlahtnjene sorte lesnatih potonik tvorijo semena, je možno novo rastlino vzgojiti tudi na ta način. Vendar pa tako vzgojene rastline niso več enake staršem. Glede na to, da zacvetijo prvič po kakšnih sedmih letih od sejanja, je šele takrat možna odbira križancev, ki imajo kakšno posebnost. Na takšen način nastane nova sorta, ki jo je potrebno poimenovati, registrirati in vegetativno razmnožiti.
Na Japonskem, v Ameriki, Veliki Britaniji in Evropi potonikam zaradi svoje priljubljenosti namenjajo posebno pozornost. Plod njihovega preučevanja, opazovanja in križanja so intersekcijski križanci, ki veljajo za posebnost, saj so rezultat križanja lesnatih in zelnatih potonik. Pravimo jim tudi Itoh potonike, po japonskem žlahtnitelju Toichi Itohu, ki je prvi uspešno oprašil zelnato potoniko s cvetnim prahom lesnate. Potomci takšnih križanj so skoraj vedno sterilni in redko dajo semena. Vrtnarji jih tako lahko razmnožujejo samo na vegetativen način. Vse bolj se uveljavlja laboratorijsko razmnoževanje z delci tkiva starševske rastline, ki zagotovi večje število enakih osebkov v relativno kratkem času. Gre za vse bolj priljubljeno kloniranje, pri katerem vsi potomci nastanejo iz ene same rastline prednice.
Botanične potonike, ki jim preprosto pravimo tudi divje potonike, saj so večinoma prinešene iz divjine, predstavljajo temelj za vzgojo vseh kultiviranih bolj ali manj poznanih sort. Ločimo zelnate in lesnate botanične potonike. Čeprav prinešene iz dalnjih dežel s povsem drugačno vegetacijo, so se le-te hitro prilagodile našim podnebnim razmeram in postale cenjene vrtne rastline. Zanje je značilno, da v naravi uspevajo brez posredovanja človeka in da se razmnožujejo s semeni. Kljub naravnemu videzu mnoge med njimi že v svoji nepožlahtnjeni obliki žanjejo veliko zanimanja v vrtnarstvu, predvsem v tako imenovanih naravnih zasaditvah. Nekoč so bile te rastline dostopne le redkim zbirateljem in so dosegale vrtoglave cene. Iz teh razlogov se botanične potonike že od nekdaj načrtno razmnožujejo in zasajajo. Danes so tudi najbolj redke botanične potonike cenovno dosegljive tako ljubiteljskim kot profesionalnim vrtnarjem. Na slovenskih tleh v naravi uspeva navadna potonika ali Paeonia officinalis. Gre za zelnato potoniko, ki ima v tem delu Evrope številne podvrste. Naše divje potonike lahko občudujemo predvsem v gorskem svetu, na kraških travnikih in grmiščih. Da vrsta zaradi svoje redkosti ne bi izumrla, so jo zaščitili in prepovedali njeno izkopavanje.